Ida Fink: Zygmunt
Bilo je leta enainštirideset, na začetku junija. V bazenu pri parku je sonce migotalo na klorirani vodi. Spraševali smo se: kakšen ton ima zelena barva? Bilo je zeleno in sončno. Že zjutraj ob osmih smo hodili reševat naloge iz kontrapunkta in harmonije – čas izpitov se je že začel –, v torbah pa smo poleg not in knjig imeli tudi kopalke.
Tja so hodili tudi Franka, Rysiek in Ala, ki so čez nekaj mesecev pomrli. Franka, imela je ploska in široka lica, čudovite noge, ljubiteljica Bacha in džeza, Rysiek, skladatelj, suhljat in nežen. Pa ne gre zanje. Gre za Zygmunta, majhnega, neopaznega fanta iz daljnega podeželja, bil je nekoliko ošaben, ne preveč priljubljen. Včasih je prihajal k meni in h gospe H., pri kateri sem imela najeto sobo, trdila je, da se je zaljubil vame. Ne mislim, da bi to bilo res. Nasprotno, mislim, da je Zygmunt mrzlično iskal naklonjenost, ki se mu je zaradi njegovega napornega značaja vedno znova izmuznila iz rok. Študiral je že eno leto dlje kot jaz in vedelo se je, da veliko dela in da cele dneve igra. Vadil je za obsežen izpit in pripravljal težak program. Večkrat sem mu obljubila, da bom ga prišla poslušat – bil je lačen pohval in občudovanja –, ampak ker sem bila zaposlena z izpiti in predvsem z ljubeznijo, sem obisk iz dneva v dan prelagala.
Ko sem prišla, je minila že polovica junija, bilo je nekje po petnajstem. O vojni se je takrat govorilo na glas in strahoma.
Imel je majhno, a okusno urejeno sobico – knjige, slike, rože –, bil je pedantnež z zelo razvitim estetskim čutom. Sedla sem na kavč in poslušala tretji Beethovnov koncert. Igral je zelo dobro, z dolgimi, gibkimi prsti, tehnično brez napak – zanesljivo in močno. A brez srca, kot se reče. Ko je končal, sem mu rekla, da vse lepo 'sedi'. Videti je bil zadovoljen.
Čez nekaj dni se je začela vojna. Že prve dni sem spoznala strah zaradi bomb, bil je otročji in smešen v primeri s strahom v dneh, ki so sledili potem – to je bil strah pred ljudmi.
S ponjavami prekriti tovornjaki so se preganjali po mestnih ulicah in Jude odvažali v neznano. Smrt je postala vsakdanjost, o njej se je govorilo na glas, v vrstah za kruh, strah je postal naraven. Po domovih so se razlegale prve, osnovne besede novega jezika – aufmachen, raus, los. Ljudje so se spremenili – dobili so nov izraz v očeh, drugačen pogled, drugačno hojo, nove poteze okoli ust.
Srečala sem Zygmunta. Tudi on se mi je zdel spremenjen. Rekel je, da so ga pred tremi tedni pobrali v stanovanju, mislil je, da je z njim konec, toda ne, dela za mestom, kjer ravnajo teren, določen za letališče. Odgovorila sem mu, da ima veliko srečo, na kar se je lahno, čudno nasmehnil. Hitro sva se poslovila. Le kdo bi v teh časih imel potrpljenje za prijateljski pogovor, koga le bi zanimala tuja usoda! Bili smo sebičneži.
Zavila sem v stransko, manj obljudeno in zato varnejšo uličico. Šele takrat sem spomnila na Zygmuntov obraz. Bil je bled, prekrit s podplutbami.
Čez nekaj časa sem se znašla v bližini njegovega stanovanja. Bila sem do kraja utrujena od drgnjenja tal v mestni hiši – kar je bil srečen konec neke racije. Zahrepenela sem po glasbi.
Napotila sem se k Zygmuntu. Na moje trkanje ni nihče odgovoril. Zaklicala sem: „Odpri, jaz sem!“ in pritisnila na kljuko.
V sobi je bil polmrak, zavese na oknih so bile zagrnjene. Zygmunt je ležal na kanapeju. Ni vstal, da bi me pozdravil, še premaknil se ni. Z zamolklim glasom je rekel: „Kar naprej, kar naprej ...,“ in še vedno ležal negibno ter brez besed.
„Sem te zbudila?“
„Nisem spal.“
„Šla sem tod mimo in pomislila, če bi mi lahko kaj zaigral ... Ne bom te motila, pridem kdaj drugič ...“
Že sem šla proti vratom, ko se je hitro dvignil s kanapeja, sedel h klavirju, dvignil pokrov ter brez premišljanja ali zbranosti, ki je običajna pred igranjem, z nervoznim hitenjem zaigral dve kratki pasaži v c-molu. Zazveneli sta kot krik! Zgrbila sem se, nenadoma me je zazeblo. V njegovem igranju ni bilo nič suhote, nič umetelnega – to je bila čista, v globino srca segajoča glasba. Pozabila sem na vse in poslušala tretji Beethovnov koncert.
Zygmunt je končal prvi del, počakal, da izzveni zadnji ton (bil je pedantnež) – toda namesto da bi nadaljeval s tihim akordom v E-duru, kot sem pričakovala, je rekel: „Veš, tam nas strašno pretepajo.“
Šele čez čas sem ga razumela, nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. Spreletel me je strah.
„S t r a š n o,“ je ponovil. „In brcajo. Poglej.“
Razpel je srajco na prsih. V poltemi nisem kaj dosti videla, toda spomnila sem se njegovega obraza.
„Zakaj pa hodiš tja?“
Molčal je. Sedel je zgrbljen, glavo je skril v dlani.
„Na začetku nas je bilo dvajset,“ je rekel čez čas. „Ostalo nas je štirinajst.“
„Kaj se je zgodilo z njimi?“
„Ja, ja ... vsi ...“
„Potem pa ne hodi več tja!“
„Zapisali so si naše naslove, pome pridejo ...“
„Mogoče pa ne pridejo ... Ne hodi tja ...“
„Vsak dan si zjutraj rečem: Ne hodi, tvegaj ... ampak vsak dan grem. Preden si prišla, sem ležal in mislil na to, kako me bodo jutri pretepali.“
„Zygmunt!“ sem kriknila. „Kaj je s tabo? Spametuj se. Tako ne smeš ... Saj si bolan!“
„Vem, da ne smem, prav imaš ... A ne morem ... Ne upam si.“
„Zygmunt!“ sem rekla tiho in mirno. „Stori kaj, brani se, slišiš? Nekaj moraš narediti ... moraš nekako ...“
Nasmehnil se je. Čutila sem: to je bil smeh človeka, ki se je z razumevanjem smejal otročjim neumnostim.
Zygmunt ni preživel. Ne vem, ne kdaj ne kje je umrl. Nikoli ni sodil v krog mojih bližnjih. Priznam, da sem sporočilo o njegovi smrti po vojni sprejela z nekakšno neprizadeto žalostjo. Toliko bližnjih, dragih ljudi je bilo treba objokovati ...
iz poljščine prevedel Peter Kuhar