Zoran Pevec: Pevčev pevec in Hasidi

Spomnimo se dokaj temne, tudi lirične, a nekoliko samoironične poezije v zbirkah Moški v sobi (2004) in Na neki točki (2006). Pesmi iz prve so svojevrsten nenehen monolog, samospraševanje, preverjanje dvomov, premeščanje in umeščanje dobro prepoznavnega, vsenavzočega lirskega subjekta. Vse to še bolj velja za pesmi v zbirki Hasidski pevec.

 

Samospraševanje je izpostavljeno skrajno natančno in dosledno. Skoraj vsaka pesem se začne z bistvenim, izpostavljenim vprašanjem, ki je hkrati tematski okvir, določnik pod njo podstavljenih težkih, odločnih in preciznih verzov, pravzaprav pesniško-filozofskih študij, podkrepljenih z referencami, razlagami in pojasnili pod črto. Vprašanj na začetkih pesmi, prizna avtor, si ni izmislil, pač pa so citati ali parafraze iz knjige Pripovedi hasidov.

To delo je napisal znameniti v nemščini pišoči judovski filozof, sionist in religiolog Martin Buber, ki je v hasidizmu videl aktivno obliko misticizma in vsakdanjega življenja po veri. Njegov temeljni nauk je med drugim pomen dialoga za notranje dozorevanje človeka. Vse to je za polje Pevčevih pesmi ključno kot izziv za spraševanje in kot filozofija, pogled na svet, polemika z življenjsko prakso ter radikalen odmik od nje.

Za primer vzemimo pesem Veke let. Vprašanje, po Bubru, ki pesem izzove, se glasi: »Kako vemo, kaj nam manjka?« Verzi, ki sledijo, sprva napeljujejo na zgodbo o času, takole: Omahovanje o času – je vse prezgodaj, je vse prepozno. / Stojim kot pes čuvaj in čakam na leta v prižgani luči. / In si zastavljam vprašanja. Gre za spraševanje o večnosti, tudi o čakanju, da, čakanju v samoti, v neki nedoločljivi časovnici.

Pesem se konča z naslednjo poanto: Potem pride ščepec ugodja za hip. V njem malo posedim in se / sramežljivo pomenkujem o raju. A je hladno. Vedno bolj hladno. Lahko bi seveda izbrali katero koli drugo pesem, vendar bi naleteli na enak ali zelo podoben pesniški postopek.

Navdihnjen z Martinom Bubrom in njegovimi »hasidskimi« premisleki Zoran Pevec reflektira predvsem sebe v svetu, torej med ljudmi in stvarmi v času ter v neujemljivi končnosti. Ali, kot pravi: Vse neparno je parno. – Ali: Senca je obložena s svetlobo, / rdeče jabolko je prepričano o svoji rdečosti.

Navedka sta vzeta iz Pevčevih verzov, ki jih na začetku sprožita dve nič kaj retorični vprašanji. Eno je: »Je pesnik glina?« Drugo pa: »Je ena od neštetih glinenih črepinj?«
Izberimo, recimo, še pesnikov odgovor na naslednje vprašanje: »Kako sem nič in vendar sem?« Pesem Predpisan dan, navdihnjeno s tem vprašanjem, lahko sprva razumemo kot eksistencialistično ubesedovanje, ki se razvije v lavo Pevčevih filozofskih sentenc: Je dan, ki boli. Je dan, ki utrne plamen hitrosti.

In še: Plesniva bližina problemov je ječa glasov. Ali: Zasebno smo gospodarji žalosti. Izjemno provokativna se kaže tudi pesem Suženj mistične tišine. Izhodišče zanjo je naslednje vprašanje: »Je tišina brnenje miru?« Tukaj pesnik v prvoosebni pesmi jasno izpostavi sebe in morda tudi v strahu pred končnostjo pravi: Podobnost z opotekajočo živaljo. Ne s tega sveta / ne s potuhnjenim občutkom laži. Izginem na sever. / Prepolovim se v umrlem dvojniku pozabe.

Sprehod od pesmi do pesmi, ki jih je enainpetdeset, pove, da vsaka govori o temeljnih vprašanjih »duha in eksistence«, kot Pevec zapiše v svoji refleksiji o pesniku. V spremni besedi Borut Gombač opazuje Pevčevo poezijo predvsem skozi prizmo časa, brisanja časa skozi pisanje. Ta pogled je zožen predvsem na eno dimenzijo. Pesnik Pevec je, kot pravi, »podoben tistemu, ki ne išče več, ampak se na stežaj odprt pusti sam iskati«.

Tem besedam nedvomno lahko pritrdimo. 
Če na koncu povzamemo, da so pesmi v zbirki Hasidski pevec zgrajene na sorodnem arhetipu, to ne pomeni, da so si enake ali podobne, sploh ne, četudi so strukturno bolj ali manj enako uglašene. Nasprotno – vsaka je izrazito avtonomna, vsaka odgovarja na temeljno vprašanje. Skozi verze se pred bralcem odvrti vrsta podob, iskanj, možnosti – dokler se na koncu ne prelomi v amforno atmosfero, v nedoločljivo stanje duha in telesa.