Aktualno

AKTUALNO | 25. AVG 2015

Šest stoletij molka

Ob 600. obletnici krute smrti znanega misleca Jana Husa

Na koncilu v Konstanzi so na grmado obsodili dva velika misleca svojega časa. Jana Husa so sežgali leta 1415, leto dni kasneje pa njegovega somišljenika Hieronima Praškega. Jan Hus je papeževo prekletstvo in prepoved opravljanja duhovniškega poklica doživel že leta 1410. Na koncil v Konstanzo je, pod zaščito cesarja Sigismunda, odpotoval zato, da bi lahko branil svoje teze. Na zaslišanjih je večkrat govoril: “Če mi boste s Pismom dokazali, da se motim, bom svoje nazore rad spremenil”.
Katoliška Cerkev je v Husovem času morala premagati hude krize. To je bil čas shizme – zahodnega razkola v Cerkvi. Razkola niso povzročila kakšna neobvladljiva razhajanja o cerkvenem nauku, pač pa politični interesi in intrige. Najdlje je razkol trajal od leta 1378 do leta 1417, ko so papeške insignije nosili tudi po trije, eden je sedel v Rimu, drugi v Pisi, tretji v Avignonu … Koncil v Konstanzi je bil sklican zaradi “tripapeštva”. Grozilo je, da bo koncil, ki je trajal skoraj štiri leta (od novembra 1414 do aprila 1418), razpadel. Da se to ne bi zgodilo, je prišel na vrsto Jan Hus, ki je sprva bil obrobni problem, saj v tistem času procesi proti krivovercem in obsodbe na grmado niso bile nič posebnega.
Danes Jana Husa dojemamo predvsem kot mučenika, ki je imel v marsičem prav. O njegovem nauku pa izhajajo vedno nove knjige. Nadaljevalka Husovega izročila, Češkoslovaška husitska bratska Cerkev, je nastala šele po prvi svetovni vojni, tudi kot poskus rehabilitacije Jana Husa ter odmik od Vatikana in češkoslovaške katoliške duhovščine. Ta naj bi po takratnem prepričanju bila prohabsburška, preveč previdna pri nastanku nove države. Ker se je leta 1925 tudi češkoslovaški predsednik Masaryk udeležil prve slovesnosti ob Husovem spominskem dnevu, je papeški nuncij protestno zapustil Prago, Vatikan pa je za nekaj časa prekinil diplomatske odnose s tedanjo Češkoslovaško republiko.
ODLOČILNI KORAKI DVEH PAPEŽEV
Skoraj šesto let se je zdelo, da je Jan Hus kot oseba in mislec predvsem težava češke zgodovine in ne vesoljne katoliške Cerkve ali njenega nauka. Obveljalo je pač, da je Hus krivoverec. Preprosto se o tem zunaj Češke in Slovaške niti ni veliko govorilo. Dolga stoletja odklonilni odnos do Husovega nauka se je vendarle omehčal. Odločilni korak je naredil papež Janez Pavel II., ko je leta 1999 v pozdravnem nagovoru udeležencem vatikanskega simpozija o Janu Husu obžaloval njegovo kruto smrt in ga imenoval reformator. Sedanji papež Frančišek se je pred nekaj tedni izrazil podobno, ko je sprejel češke predstavnike več konfesij, katoličane, protestante augsburške veroizpovedi in tudi duhovnike Češkoslovaške husitske bratske Cerkve. Ti so v tej skupini zelo močno izstopali po žarečih rdečih kelihih na črnih talarjih.
Obletnica Husovega sežiga pred 600 leti je v marsikateri husitski, protestantski in katoliški Cerkvi v Češki republiki spodbudila ekumenske maše za spravo in s prošnjo za odpuščanje zaradi Husove krute smrti. Osrednja ekumenska in državna slovesnost je potekala v Betlehemski kapeli v starem delu Prage. Na tem mestu je nekoč stala prav tista cerkev, v kateri je Jan Hus pogosto pridigal, oznanjal svoje poglede na teologijo in grajal razmere v tedanji katoliški Cerkvi.
Skozi vse leto so se obletnice Husovega sežiga zelo goreče spominjali tudi v bavarski Konstanzi. Spomin na Husa je v tem mestu oživel že v 16. stoletju, v času evropske reformacije, a ga je protireformacija zatrla. Toda leta 1862 so meščani Konstanze postavili Husov kamen, ki je kmalu postal zbirališče romarjev. Hus ima v Konstanzi tudi ulico in muzej. Letos so postavili novo obeležje, darilo čeških husitov.
Šesttonski spomenik simbolizira goreči kelih, znamenje husitov, govori pa o dveh možeh, o Janu Husu in Hieronimu Praškem, ki je na istem mestu končal na grmadi leto kasneje (1416). V Konstanzi so pripravili ekumensko bogoslužje. V skupni izjavi krščanskih Cerkva, ki so se udeležile spominskega bogoslužja v Konstanzi, je posebej poudarjena naslednja prošnja: “Vse, ki sta jim Jan Hus in Hieronim Praški blizu, prosimo odpuščanja za storjeno krivico”. Plzenski katoliški škof František Radkovsky je v svojem nagovoru dejal, da Jan Hus v današnjih časih ne bi veljal za krivoverca: “Marsikaj od tega, za kar se je Hus zavzemal, je dandanes v katoliški Cerkvi realnost, tudi bogoslužje v materinščini vsakega naroda”. Po njegovih besedah je Jan Hus, ki je bil stoletja razlog za razhajanja, dandanes lahko oseba dialoga, sodelovanja in medsebojnega razumevanja.
HUSOVA VERA V RESNICO
“Resnica zmaguje nad vsem”! (3 Ezra 3, 12) In: “Jaz sem pot, resnica in življenje”. (J 14, 6)
Tako je Jan Hus rad navajal Biblijo in neomajno verjel je temu sporočilu tudi, ko so mu pred šeststo leti sodili v nemški Konstanzi ob Bodenskem jezeru. Traktat De ecclesia, v katerem je med drugim kritiziral razmere v katoliški Cerkvi, je bil eden glavnih razlogov procesa. Cerkveni zbor se z njegovimi stališči ni veliko ukvarjal, pač pa ga je proglasil za heretika, ekskomuniciral, odvzel mu je vse duhovniške-cerkvene časti, obsodil na grmado ter ga predal posvetnim oblastem. Svojih člankov in trditev Hus ni preklical niti, ko je že stal na grmadi in so mu v zameno ponujali življenje, če se premisli.
Husova kritika je cerkvene dostojanstvenike in posvetne vladarje zelo razbesnela, pa tudi prestrašila. Ni bilo jasno, ali gre za upor proti cerkveni ali tudi posvetni hierarhiji. Jan Hus je bil znan po svojih zelo ostrih disputih, pridigah v Betlehemski kapeli sredi stare Prage ter razpravah. Bil je profesor na praški univerzi, krajši čas tudi njen rektor. V svojih pridigah je poudarjal, da zares pravo ljubezen do Boga dokazuje le življenje po Kristusovem nauku. Samo tak človek je lahko služabnik božji. Pripisujejo mu tudi nazor, da grešnega duhovnika, torej niti grešnega papeža, prav tako ne grešnega kralja ne plemiča ni potrebno ubogati. Bičal je izprijenost duhovščine in med drugim trdil, da odpuščanje greha ni veljavno, če ga je dal duhovnik, ki je sam v grehu. Nasprotoval je križarskim vojnam, prodajanju odpustkov (odpuščanju grehov za denar) … Med drugim je podpiral obhajilo v obeh podobah (kruh in vino posebej), kar so sto let kasneje sprejele reformirane-protestantske Cerkve. V marsičem je Hus našel zgled v nazorih angleškega reformatorja Wycliffa, ki je ravno tako učil, da Cerkev ne sme imeti posvetnega bogastva ter da je edini vir resnice Sveto pismo, ki ga je treba prevesti v materne jezike vernikov. Luthra še vedno ni bilo na svetu, John Wycliff (1320-1384), Husov prvi vzor, je že zdavnaj umrl, njegove spise pa so na praški univerzi imeli in jih proučevali, dokler jih po papeževem ukazu niso sežgali kot krivoverske.
ŽRTEV OBLASTNIŠKIH BOJEV
Grozilo je, da bo upor proti Cerkvi prerasel v splošni upor proti posvetni oblasti. Zgodovina kaže, da je husitsko “revolucijo” povzročil tudi upor proti plemičem in duhovščini, saj so večinoma oboji izčrpavali revno ljudstvo. Majal se je tudi marsikateri evropski tron. Glede na trenutne koristi so mnogi menjavali strani – enkrat so se postavili na papeško, drugič na husitsko stran. Kot npr. češki kralj Venceslav IV. Tudi njegov brat, tedaj še rimski in ogrski cesar Sigismund Luksemburški, je Jana Husa sprva ščitil in mu je omogočil varen prihod v Konstanzo, a je v Konstanzi nato obrnil stran. V intrigah za oblast je Husa in kasneje husite prepustil usodi ter češke dežele napadel s križarsko vojsko. To mu Čehi, ki se sicer v šolah na pamet učijo imena svojih kraljev in cesarjev, zelo zamerijo.
Sigismund Luksemburški je v Husovem času postajal eden največjih evropskih vladarjev. Slovel je po zmagah nad Turki, z bitkami pa si je podrejal velike dele Evrope. (Dvakrat ga je iz ujetništva rešil Herman II. Celjski; Sigismundova žena je bila Barbara Celjska.) Češki kralj je postal šele po bratovi smrti, vendar nima v Češki republiki niti enega spomenika ali spominskega znamenja, kaj šele ulice.
Husitska “revolucija” je doživela več re-interpretacij. V 19. stoletju so jo razglašali za začetek češkega narodnega preporoda, kakor spopad med Nemci in Čehi, saj se je Hus zelo zavzemal za rabo češkega jezika v cerkvah in na univerzi, nasproti nemščini in latinščini. Najbolj je s Husom in husiti manipulirala prosovjetska oblast v ČSSR, ponarejala je dejstva in skonstruirala “husitsko revolucionarno gibanje”, poudarila samo upor revežev proti gosposki, ki da je nič več in nič manj predhodnica njihove, komunistične revolucije.
JAN HUS V LITERATURI, ZGODOVINOPISJU IN FILMU
Avtorjev filmskih, gledaliških in literarnih del na husitsko temo je sicer cela vrsta. Izšlo je več knjig, ki skušajo tega velikega kritika tedanje katoliške Cerkve znova ovrednotiti.
Najnovejše knjige, članki, radijski dokumentarci, televizijski filmi se ukvarjajo predvsem z iskanjem nezmanipuliranih, kolikor mogoče dokazljivih in pravilnih zgodovinskih dejstev.
Recenzije vse po vrsti izpostavljajo zlasti knjigo z naslovom Husovske dileme (Husovská dilematá). Napisal jo je frančiškan Ctirad Václav Pospíšil, profesor dogmatike na dveh katoliških univerzah. O Husu govori večinoma z veliko naklonjenostjo in razumevanjem. “Ni ga bilo mogoče skorumpirati”, pravi v pogovoru za Katolicky tydeník (Katoliški tednik). Husu sicer očita moralni absolutizem. Pravi pa tudi, da bodo slej ko prej Husa razumeli tisti, ki so na lastni koži občutili, kaj je to totalitarizem. Za Pospíšila je bil Hus goreč katolik, ki ni bil krivoverec v pravem smislu besede.
Husa kot misleca je, tako pravijo ne preveč naklonjene recenzije, zaobšla letošnja tridelna televizijska triurna veleserija javne Češke televizije (ČT), predvajana na začetku junija, njen režiser pa je Jirí Svoboda (1945). Ukvarja se predvsem s Husovo osebno zgodbo in ne toliko z njegovo duhovno dimenzijo. “Ni čudno, spet je režiral komunist”! je bilo brati ne le npr. v tedniku Respekt. To je že drugi film o Janu Husu, prvega, iz leta 1954 je režiral Otakar Vávra (1911 – 2011), odličen režiser “za vse čase”, kot ga označujejo, saj je delal tako za naciste kot za povojno prosovjetsko oblast. Tisti scenarij je bil napisan po motivih romana Aloisa Jiráska.
Režiser nove nadaljevanke je Jirí Svoboda, ki je res (bil) dolgo komunist, po žametni revoluciji je postal celo predsednik parlamentarne KSČM (Komunistična stranka Češke in Moravske), a je sredi devetdesetih let njegovo, “reformirano” krilo KSČM v stranki izgubilo vpliv, ko je med drugim neuspešno predlagalo, da iz naziva stranke črtajo “komunistična”.
V pogovoru za ČT je Jirí Svoboda poudaril: “Jan Hus je bil evropski mislec in ne lokalni puntar”! Na tej točki sta se lahko ujela s scenaristko Evo Kanturkovo. Njena usoda je izrazito drugačna od Svobodove. Kanturková (1930) se je zelo angažirala v časih t. i. češkoslovaške pomladi v šestdesetih letih, iz komunistične stranke je izstopila že leta 1970, iz protesta zaradi “bratske pomoči” enot Varšavskega pakta avgusta 1968. Do žametne revolucije 1989 ni smela objavljati, bila je tudi zaprta, velja pa za eno najuglednejših čeških pisateljic in predstavnic protikomunističnega odpora. Tudi o Husu je napisala dve knjigi, kar je nato deloma uporabila za scenarij, poleg drugih virov seveda.
Na začetku julija je javnopravna Češka televizija predvajala šestdelni (po 45 minut) igrani dokumentarec Drugo življenje Jana Husa (Druhy život Mistra Jana Husa, režija Václav Krístek).
HUS JE POVSOD
Na Češkem dandanes skoraj ni kraja, kjer ne bi stal spomenik Jana Husa, najuglednejši trgi in ulice pa nosijo njegovo ime. Sicer ni znano, kakšnega videza je Hus v resnici bil. Prav tako skoraj ni kraja, kjer se letos ne bi spomnili obletnice Husove smrti. Vsi mediji se že vse mesece nenehno ukvarjajo s to tematiko, z zgodovinskimi okoliščinami v Cerkvi in v vladarskih hišah, s husitskimi vojnami (zapis “revolucija” je še vedno pogost) in rekatolizacijo.
Pri Husovih letošnjih spominskih slovesnostih sodelujejo različne laične in cerkvene institucije različnih Cerkva, najbolj v ospredju pa so Cerkve, ki se štejejo za nadaljevalke Husovega izročila, kot je Češkoslovaška husitska bratska Cerkev (deluje samo v mejah nekdanje Češkoslovaške). Po podatkih ljudskega štetja leta 2011 ima nekaj čez dvaintrideset tisoč vernikov in je tretja najmočnejša Cerkev v Češki republiki. Za nadaljevalko Husovega, obenem pa še protestantskega (augsburškega-luteranskega in helvetskega) izročila se izreka Češka bratska evangeličanska Cerkev (Českobratrská církev evangelická), ki ima približno dvainpetdeset tisoč vernikov, nastala pa je leta 1919, po združitvi obeh do tedaj ločenih protestantskih Cerkva (augsburške-luteranske in helvetske). H katoliški Cerkvi se je priglasilo nekaj čez milijon (ca 10%) prebivalcev.
Od leta 1990 je na Češkem 6. julij državni praznik in dela prost dan. Tako kot dan prej god Cirila in Metoda (5. julij), ko se z velikimi slovesnostmi spominjajo prihoda solunskih bratov na Moravsko in s tem začetka pokristjanjevanja Slovanov.
Peter Kuhar

https://www.noviglas.eu/sest-stoletij-molka