Jan Balabán: Vprašaj očeta

V nakladatelství KUD Sodobnost International právě vyšel román Jana Balabána Vprašaj očeta (Zeptej se táty). Překlad a doslov: Peter Kuhar

Peter Kuhar

»SMO V RITI, A NAS PRAV TO GROZNO ZABAVA«

... bolj kot za literaturo v smislu umetnostnovednega lepodušnega biznisa mi gre za osebno sporočilo, namenjeno prej človeškemu srcu kot analitičnemu umu. […]

Začuda prav oni prepričujejo preostali svet, da literatura že zdavnaj ni dobro sporočilo, ampak nekaj povsem drugega – zabava, igra, življenjski slog, znanost, kontekstualnost in intertekstualnost in metatekstualnost, največ vredno pa je najbrž lahko, če je povzdignjen kakšen zanimiv aspekt, vpet v igro pomenov drugih zanimivih aspektov in bla bla bla ..., smo v riti, a nas prav to grozno zabava.[1]

Jan Balabán velja za enega najboljših čeških prozaistov. Bil je predvsem izrazit novelist, izdal je več novelističnih zbirk, pričujoče delo z naslovom Vprašaj očeta (Zeptej se táty; Brno, založba Host, 2010) pa je njegovo četrto romaneskno delo. Dvakrat je prejel najvišjo češko literarno nagrado Magnesia litera (ki je primerljiva, tudi po denarnem znesku, s slovensko Prešernovo nagrado), in sicer leta 2005 za novele z naslovom Morda odhajamo (Možná že odcházíme), leta 2011 pa posthumno za roman Vprašaj očeta.
Balabánova osebna drža – ter posledično tudi njegovo pisanje – se močno razlikuje od prevladujočega, dobro prodajljivega dela češke sodobne proze zlasti zadnjih dvajsetih let, kjer je prerado vse lahkotno, zabavno, kjer gre za, recimo, s tipičnim »češkim« humorjem začinjeno branje. Izjeme seveda so; v slovenskem jeziku sta dostopna na primer Jáchym Topol in Radka Denemarková, slovenski bralci bi z veseljem brali tudi dela Martina Ryšavega, če bi bila prevedena ... Prave slave je bil Balabán  deležen šele po smrti, ko je roman Vprašaj očeta postal tudi prodajna uspešnica. Vse osebe, kraji in življenjske usode v tem romanu imajo, kot se ve, resnične prototipe, grajene so na realnem kontekstu. Ker pa so seveda z izjemno avtorjevo umetniško močjo literarizirane, gre le na videz za nekakšno dokumentarno prozo, izpeljano iz zgodbe neke družine in zaznamovano z diktaturo nekega režima. Pesnik, literarni teoretik in bohemist Petr Hruška ter Balabánov prijatelj  v kratkem zapisu na koncu knjige omenja, da je s pisateljem sodeloval pri pripravi teksta za tisk, vendar je avtor nenadoma umrl, še preden je pregledal zadnjo verzijo romana.
Balabán je živel v Ostravi, kulturno zelo živahnem in v odnosu do Prage praviloma upornem mestu, polnem antagonizmov. Ostrava je tretje navečje mesto v Češki republiki (šteje nekaj manj kot štiristo tisoč prebivalcev), še dandanes najmočneje onesnažen kraj v vsej državi, obdana je z železarsko in kemično industrijo ter rudniki, katerih rovi in ventilacijski jaški sežejo vse do starega mestnega jedra. Kopanje črnega premoga je povzročalo opustošenje okolja že pred dvema stoletjema in več, socialne stiske so stare prav toliko. Obravnavali so jih številni slikarji in literati, v preteklem stoletju npr. pesnik Petr Bezruč in slikar Ferdiš Duša, pozneje pesnik Josef Kainar in drugi. V času „socialistične izgradnje“ naj bi Ostrava postala nekaj, kar Balabán v romanu po pravici opiše kot absurd – „novo mesto za novega človeka“. Dandanes je tukaj latentno žarišče socialnih tragedij in skrajno težkih človeških usod. Prav zato je bila Ostrava neizčrpen vir Balabánovega literarnega navdiha, pa tudi posebne, prav knapovsko vdane, dosledne in brezpogojne ljubezni do kraja in njegovih ljudi.
Več kot zgovorno, zgoščeno oznako Balabánove literature je zapisal Petr Hruška: »Balabán ne opleta. Emotivni vzgib je globok in iskren, pri čemer pa ni prepuščen na milost in nemilost, ampak prav obratno, vpet je v razmislek in premislek. Razmišljanje izhaja iz natančno videne podrobnosti, ki je umeščena v jasne in razberljive odnose. Konkretno je v mirnem, logičnem postopku pripeljano k neki posplošitvi. Okrog skrivnostnih in neizrekljivih dejstev krožijo argumenti, podprti z nazori.«[2]

Svoj izvirni slog in zgradbo pričujočega romana je Balabán razvijal postopno, v izredno močnih in v koncizno, do popolnosti grajenih novelah. Pravzaprav njegova literatura nenehno niha med novelo in romanom. Teme in liki, pa tudi razmerja in situacije iz novel se prepletajo in med seboj tako močno navezujejo, da se zdi, kakor da so zbirke novel in črtic pravzaprav svojevrstni romani. Nasprotno pa se roman Vprašaj očeta pogosto razsloji v epizode, ki lahko delujejo kot samostojne celote.
Konciznost Balabánovega pisanja je zelo dobro opisal tudi publicist Jiří Peňás: »V sodobni češki prozi ne poznam tako zbranega in intenzivnega psihologa, ki bi bil sposoben tako gospodarno in s tolikšno silo reflektirati stanje praznote, v kateri se je znašel današnji človek. Ni bil lahek, lahko berljiv, a tudi ne odmaknjen in elitniški. Njegovo videnje sveta in likov je bilo tragično v smislu zahtevnega in sočutnega, prizanesljivega humanizma, ki je bil zasidran v njegovem protestantskem krščanstvu. […] Jedro njegovega raziskovanja človeka je bilo maksimalno etično in odgovorno, v izrazu pa introvertno zadržano, vzdržno, minimalistično.«[3]

Balabán je izoblikoval tako specifično naracijo, da v češki literarni tvorbi nima primere. Temeljna vprašanja človekovega bivanja, etike in morale je izostril in osvetlil na doslej neznan način. Literarno dogajanje in prototipe oseb je črpal iz razpoznavnega realnega konteksta, presojal jih je, a ne zmeraj tudi obsojal. Bralca je vodil skozi zgodbe, da mu je pri tem dobesedno jemalo dih. Zanj je značilen strog, lapidaren jezik in skopa naracija v skrajnih legah, skratka slog, s katerim je znal tudi v zelo kratkih novelah izoblikovati popoln psihološki potret posameznikov in njihovih kriz. Sam se je zelo upiral ugotovitvi, da piše predvsem o ljudeh v mejnih položajih, o izgubljenih eksistencah in obupancih, o smrti in bolezni. Pisal je pač o tem, kar se dogaja večini ljudi, kajti bolezen in smrt, obupanost in krize v medsebojnih odnosih so paradigme, ki jih poznamo vsi. Tako se v novelah in tudi v pričujočem romanu vse bistveno suče okrog dilem, kaj sploh je pokončna, etična drža, kaj pomeni vztrajanje ali popuščanje pri določenih načelih, kdaj in kako se od njih kdo odmakne četudi, denimo, samo v »nedolžen« konformizem, se skrije, zateče v umik samo zaradi lastne varnosti ali odgovornosti do družine, zatiskanje oči pred realnostjo zaradi kariere ipd. – se pravi, da kot človek v svoji drži oscilira, nato prej kot ne osebnostno odpove ter polagoma postane nevreden slehernega dostojanstva.

Glasnik tega, nedvomno brezkompromisnega nazora v romanu Vprašaj očeta je Petr Wolf, od vseh zapuščen, zanemarjen, resigniran protestantski fanatik, zvest načelom, izhajajočim iz njegovega lastnega razumevanja Biblije. Bil je nekdanji družinski prijatelj, ki je članom družine v času očetove usodne bolezni postavljal svet na glavo še s številnimi obsodilnimi pismi. Kmalu na začetku romana kot bič božji zareže prvo Wolfovo pismo: »Natipkano je bilo na starem pisalnem stroju, in to s tako močnimi udarci, da so bili vsi o-ji preluknjani, in ko je Emil pismo odpiral, so se krogci teh o-jev usuli kakor kosmiči.« Sledi Wolfova kruta obsodba: »Nikoli ne bom zmogel izreči dovolj globokega razočaranja nad človekom, ki ga ti najbrž še imaš rad s svojo dolžno sinovsko ljubeznijo.«
Pripoved v romanu Vprašaj očeta motivira nenehno spraševanje, nuja dokopati se do odgovorov na dileme, ki jih temeljna vprašanja o življenju in smrti pogosto nanizajo in zapletajo, ujamejo nas v vsakem najmanjšem vzgibu, v nepričakovanem trenutku, zalotijo nas nepripravljene, v še tako rahlem stiku z okolico, z bližnjimi in tudi naključnimi ljudmi, celo z neznanci v parku, na ulici, za šankom v gostilni, s sopotniki na tramvaju. Osrednja tema je vzpostavljena na medsebojnem razmerju najbližjih ljudi, umirajočega očeta, njegovih otrok in žene. K temu so v nekakšnih spiralah pripeti drugi ljudje, še najusodneje očetov nekdanji prijatelj Petr Wolf, prepletajo se številne osebne zgodbe, kot nenehno navzoča reminiscenca vstopa v sedanjost še kontekst nekdanjega komunističnega režima na Češkem, vse to pa vzbuja številne asociacije, refleksije, spomine, vrednotenja, samospraševanja in dvome. Kot sledi iz drže in obtožujočih pisem Petra Wolfa, ene ključnih oseb, naj bi tudi Jan Nedoma, doslej nesporna moralna avtoriteta v družini in javnosti, bil vse prej kot to, še huje, bil naj bi prava šleva, zaničevanja vreden konformist, neposredni in posredni povzročitelj številnih krivic. Zlasti očitki očetu, posredno pa vsej družini skoraj do temeljev omajejo skorajda mitsko podobo neomadeževanega človeka, saj ga bremenijo konformizma, nemoralnih ravnanj ter s tem izdaje etičnih vrednot, zaradi katerih sta se prijatelja, somišljenika in sočlana v protestantski cerkveni skupnosti nekoč razšla (po provenienci Balabánove družine in pisatelja gre verjetno za Evangeličansko cerkev čeških bratov[4]). Nekdanje prijateljstvo je Petr Wolf transformiral v strupeno sovraštvo in grožnje, kajti zdravnik Jan Nedoma naj bi bil po njegovem kriv korupcije ter vrste drugih grehov proti ljudem, veri in družbi. Koliko je v tem resnice, je ključno vprašanje, ki si ga zlasti sin Hans, pa tudi njegova sorojenca Emil in Kateřina, nenehno zastavljajo predvsem zato, da bi se dokopali do bistva načelne in etične drže. Njihova mati se kot vdova zateče celo v nekakšen eskapizem, v delno »radiranje« spomina, s čimer si lajša ontološko stisko, ne da bi se bila sposobna spomniti celo obraza, fizične podobe lastnega moža. Velikokrat táko seciranje poteka skozi dialoge zdaj z enim zdaj z drugim, neredki so tudi monologi posameznih romanesknih oseb, analizirajo se njihove življenjske zgodbe, človeške šibkosti in negotovosti.
Nekaterih realij iz časov prosovjetskega češkoslovaškega režima, opisanih v romanu, tuji bralec (ne gre le za našo, »jugoslovansko« izkušnjo) ne more razumeti enako silno in globoko prizadeto kot češki. Toda Balabán v ključnih likih in zgodbah odkriva prav to – naravo razmer za železno zaveso. Gre za fanatičnega Petra Wolfa, za člane družine zdravnika Nedome in njegovih otrok, ki drug drugemu in sami sebi očitajo sporno vedenje v starem režimu, ker so ga z neodporom podpirali na primer s tem, da so se udeleževali volitev, da niso odklonili članstva v neki organizaciji, da niso tvegali s podpisom protestne Listine 77[5] tako kot Emilov profesor na likovni akademiji, na preizkušnjo jih postavi izdaja sicer spoštovanega protestantskega duhovnika, ko pride na dan, da je tajni službi ovajal svoje farane, medsebojna očitanja pa še podžge nesrečna zgodba njihovega srednješolskega profesorja češčine in še in še. V usta omenjenega univerzitetnega profesorja, disidenta, ki je bil zato ob službo in je za kazen lahko delal samo kot pometač, je Balabán položil naslednje pomembne besede: »Tisto, k čemur se usmerjaš, pa čeprav pride šele v prihodnosti, te določa ter nekako gradi in oblikuje že zdaj. Če je tvoja središčna točka strah pred režimom, že zdaj postajaš njegov del, nekakšen mali tovariš, in iz teh malih tovarišev nastaja velik tovariš, iz velikih tovarišev pa je sestavljen véliki vodja in učitelj naroda. Vedno gre samo za model, po katerem ljudstvo na koncu propade v ontološke posrance. Obratno pa ... če pričakuješ svobodo ...«
Prav v tem romanu in likih je razkrita nedoumljiva absurdnost tistih politično in človeško bednih časov. Kakršna koli oblika rezistence in disidentstva v času t. i. normalizacije danes na Češkem pomeni edino pravo, pogumno in zares moralno držo. Vse drugo ravnanje naj bi poznejši čas po žametni revoluciji razčistil s pomočjo lustracije[6] in krive obsodil.
Na splošno velja, da npr. normalizacija pomeni vzpostaviti normalen red stvari. Na Češkem (in seveda tudi na Slovaškem) pa je pojem normalizacija dobil sprevrženo, absurdno, apokaliptično vsebino. Označuje namreč desetletja še hujše diktature, kot je na Češkoslovaškem nastopila po komunističnem puču (»zmagovitem februarju«) leta 1948. Normalizacija je oznaka obdobja po vpadu sovjetske in drugih »prijateljskih« armad avgusta 1968, ki so domačim promoskovskim kolaborantom pomagale obdržati oblast ter zadušiti poskuse demokratizacije države. Čas in režim »normalizacije« se je obdržal vse do žametne revolucije pozimi 1989. To je v resnici bila kruta doba abnormalizacije, čas političnih čistk, strahu, montiranih procesov, delovnih taborišč, splošne resignacije, a tudi protirežimskega delovanja, samizdata, iskanja vsaj žarka svobode za drugačna mnenja, čas ilegalne umetnosti in svobode, skratka čas sivine, v katerem pa je pod površjem rasla klica demokratičnih sprememb.

Prevajanje Balabánovih del je izjemno zahteven del užitka ob njegovih besedilih. Kot rečeno, gre za zelo subtilno, velikokrat skrajno pretresljivo pripoved. Napisana je skrbno, a vendar v dokaj ekonomičnem, skoraj skopem jeziku, ki pa je funkcijsko in socialno razslojen. V bistvu se Balabánov jezik skoraj nikoli preveč ne oddaljuje od vsakdanjega, pogovornega jezika, ki je v češki književnosti nekaj naravnega in že dobiva normativno potrditev v močni opoziciji do t. i. »knjižne« in »visoke« češčine. Podoben, a še ne tako radikalen in vsesplošen proces zaznavamo tudi v jeziku (jezikih?) slovenske književnosti.
Kako daleč torej sprostiti Balabánov jezik v slovenskem prevodu, da bo vendarle še sledil originalu? Huda dilema. Mestoma se zdi celo nerešljiva – in bi zlasti za puristični kriterij tudi bila, če v sodobni slovenski književnosti ne bi obstajali npr. Andrej E. Skubic, Goran Vojnović, tudi Andrej Rozman - Roza, Miha Mazzini, Nataša Kramberger in še kdo. Tako je npr. govorjenje ostravskega grobarja zlahka mogoče prenesti v nekakšen približek osrednjeslovenske nižje govorice. Takrat ni težav s kratkim nedoločnikom, ki je v češčini že zdavnaj norma, dolgi nedoločnik, kot ga v normi poznamo mi, pa grozen arhaizem. Pa ne gre le za nedoločnik in vokalne redukcije. Nenadni miselni preskoki, nenavadna sintaksa, besedne in pomenske redukcije so v Balabánovih stavkih tako rekoč konstanta in odlika, dajejo poseben ritem in povzročajo zanimive kadence. Značilnost Balabánovega pisanja je še pogosta zaznamovanost z ostravskim (moravsko-šlezijskim) pogovornim jezikom, ki se od centralnega pogovornega jezika Prage, zlasti pa od normirane češčine precej razlikuje tudi v semantiki. Na tej jezikovni specifiki je avtor zavestno gradil in tu očitno ni poznal odmika, zato se njegov prijatelj Petr Hruška, ravno tako »Ostrávak«, teksta najbrž niti ni lotil »likati«, torej »počeščiti« ali »poknjižiti«. Res je sicer tudi, da Balabán eni od oseb, ki ima avtobiografske poteze, pripiše nenavadno »bolezen«, imenuje se disortografija, zaradi katere pač dela jezikovne napake. (»Nisem čisto bedast, vsaj upam. Vem, kako se kaj piše, recimo, ali je s ali z, in podobno, toda če se ne zberem, mi je vseeno in napišem kakorkoli, kaj izpustim ali dodam.«) Prevajalca in lektorja mnoga mesta zapeljujejo, da bi kakšno zapleteno stavčno zvezo po svoje razpletel, naredil gladkejšo, bolj logično, skratka – da bi jo »polepšal«. V jezikovno odprti češčini s sproščenim, skratka od norme oddaljenim jezikom ni veliko težav, v slovenskem prevodu pa se kdaj pojavi občutek, da gre recimo za navadno pisateljevo malomarnost in prevajalčevo okornost. V nekaj skrajnih primerih je bilo omenjeni skušnjavi popuščeno, ne da bi bil avtorjev izvirni slog preveč okrnjen ali oskrunjen. Prevod skuša, z najboljšim namenom, slediti jezikovni sproščenosti in slogu originala, upošteva pa tudi predpisano slovensko jezikovno in pravopisno normo. In še nekaj bo bralec opazil, namreč da Balabán tudi v dialogih ne uporablja navednic, ampak si mestoma pomaga z grafiko, npr. z ležečim tiskom, kar branje in razumevanje sporočanja včasih oteži, kot na primer tudi to, da v isti povedi pogosto spremeni glagolski čas. A vse to prispeva k svojevrstni dinamiki naracije, podobni živemu pripovedovanju.   
Če razmišljamo na koncu še o tem, kako umestiti pisanje Jana Balabána v slovenski kontekst, se spomnimo na začetku citiranih besed. Te se še najbolj približajo paradoksalnemu odnosu do literature, kakršno je Balabán pisal – in v polni meri zanjo tudi živel! Navedek je brez vseh zadržkov veljaven za sleherno, tudi slovensko literaturo, in za vsak čas. Vzet je iz Balabánovih pisem prozaistki in bohemistki Blanki Kostřicovi, recenzentki in tudi analitični bralki Balabánovih del, s katero sta si izmenjala precej kritičnih besed na račun pisanja enega ali drugega. Oba sta bila v velikih dvomih glede pomena in literarne vrednosti tega, kar pišeta in kakor pišeta sama. Namreč, Balabán, ostanimo pri njem, precej dolgo, po več objavljenih knjigah, ni bil sprejet tako, kot bi si želel in ne nazadnje tudi zaslužil. Zdaj je slovenskim bralcem izročen v presojo. In v izpraševanje vesti.