Delo, 30.05.2013 

 

Med velike obletnice letošnjega­ leta sodi tudi 130. obletnica rojstva slovitega­ češkega glasbenika Václava ­Talicha, violinista in predvsem dirigenta. Zelo pomemben je tudi za slovensko glasbeno živ­ljenje. Rojen je bil 26. maja 1883 v moravskem mestu Kroměříž, umrl pa 16. marca 1961.

Poročen je bil z Vido Prelesnik iz Ljubljane, pianistko, s katero sta nazadnje živela in sta pokopana v Berounu pri Pragi. Václav Talich je kot mlad dirigent v letih 1908–1912 deloval v Ljubljani in velja za ustanovitelja sodobne Slovenske filharmonije, ko je orkester začel delovati pod tem imenom (v zgodovini SF je to obdobje zapisano kot Prva Slovenska filharmonija). Je eden največjih evropskih dirigentov, prav v Ljubljani pa se je odločil za študij dirigiranja v Leip­zigu, kot lahko preberemo v obsežni monografiji češkega muzikologa dr. Milana Kune Václav Talich: srečna in grenka usoda dirigenta (Založba Academia, 2009, 1208 str.). Avtor podrobno in podprto s številnimi viri (Anton Lajovic, Primož Kuret, tedanji tisk ipd.) piše o Talichovem ljubljanskem obdobju od jeseni leta 1908 do konca marca 1912.

 

 

V kratkem času, pravi dr. Kuna, je Talich postal osrednja glasbena osebnost v Ljubljani, kamor ga je povabila Glasbena matica. V Kunovi knjigi beremo ne nazadnje tudi o tem, da je Talich odšel iz Ljubljane razočaran zaradi razmer v glasbenem življenju. Skladatelj Anton Lajovic (1878–1960) je bil eden redkih, ki je cenil Talichovo delo in ga zagovarjal, rekoč, da odhaja največji glasbeni talent, kar jih je imela Ljubljana. Pavel Kozina (1878–1945), pevski pedagog in kritik, je v Novih akordih zapisal: »Ali ni značilno in žalostno za ljubljanske glasbene razmere, da se mora vse, kar je sposobnega, odstraniti?« Talichova človeška in glasbena usoda sta najprej bili polni velikih uspehov, saj je med obema vojnama dirigiral vsem velikim evropskim filharmoničnim orkestrom, njegove nastope pa so skoraj vedno prenašale številne radijske postaje.

 

Po drugi vojni je oblast izgnala Talicha ne le iz Češke filharmonije, ampak iz glasbenega življenja sploh. Za nekaj časa so ga celo zaprli, ker je med vojno sprejel vodenje Opere Narodnega gledališča in Filharmonije, sicer bi ju nacisti ukinili. Kolaboracije mu niso dokazali, zato so ga morali izpustiti. Talichov največji nasprotnik je bil stalinist Zdeněk Nejedlý, sicer minister za kulturo, zgodovinar in muzikolog, ki pa je priznaval le Bedřicha Smetano, drugi skladatelji, kot Antonín Dvořák, Leoš Janáček in Bohuslav Martinů, zanj niso bili nič vredni.

 

 

Prepoved javnega delovanja si je Talich prislužil še zato, ker je v teh treh omenjenih skladateljih videl vrhunske umetnike in jih je izvajal že kot mlad dirigent pred vojno. In še ena usodna »napaka«: Talich je bil eden prvih, ki so spoznali vrednost Mahlerjeve glasbe, tako da je z različnimi orkestri izvedel skoraj ves njegov opus. Gustav Mahler, leta 1860 na Češkem rojeni skladatelj, je v Ljubljani zdržal le slabo leto, samo v sezoni 1881–1882, in sicer kot pianist. Toda Mahlerjevo ime najdemo med slovitimi glasbeniki na spominski plošči v pred­dverju Slovenske filharmonije, ­Talichovega pa (še?) ne.

 

Glasbena matica Ljubljana je na lanski razstavi ob 140. obletnici omenila tudi Talicha in njegovo delo. Sicer zelo bogat Muzej Češkega krasa v Berounu hrani, menda zaradi pomanjkanja prostora žal le v depojih, velik del Talichove zapuščine, ki jo je pridobil od družine – notno gradivo, fotografije, dirigentsko palico, spominsko lento Glasbene matice Ljubljana, slovenski poročni list itd., na vidnem mestu pa šele nekaj dni stoji doslej neznan Talichov kip. Njegov vnuk Michal Dejmal, ki se je pred kratkim preselil v Talichovo domovanje v Berounu, je tudi začel urejati spominsko sobo.

 

Mesto Beroun se Talichove 130. obletnice spominja s številnimi prireditvami čez vse leto, vrhunec bo jesenski mednarodni glasbeni festival Talichov Beroun, ki bo že dvaintrideseti po vrsti. Morda bo kdaj v prihodnje na tem festivalu slišati tudi kakšen slovenski glasbeni ali pevski sestav.

 

Peter Kuhar